Konteksti (Tomaž Bešter),
30. april 2019
―
vir slike: sodobnost.com
Mnogi so načini, ki peljejo knjige k svojim bralcem ali bralce k svojim knjigam. In prav je tako, saj smo v teh rečeh, kot tudi drugih, precej različni. V knjižnicah se tisti, ki ne pridejo s šoping listkom, tako vidim, znajdejo tako, da se bodisi ozrejo le po izpostavljenih knjigah bodisi gredo do najljubšega knjižničarja (da ne bodo vedno le knjižničarke) po napotilo bodisi pa se potopijo med police in napol naključno odpirajo mimobežne naslove ter čakajo na iskrice. Takšne iskrice sem doživel ob prvem stiku z današnjim branjem. Zdaj, ko sem zaključil, pa verjamem, da ga bodo drugi odkrili tudi na ostale načine. Pred tedni sem pisal o Selji Ahava, ki je po mojem mnenju povsem upravičeno prejela nagrado Evropske unije za književnost, sedaj lahko natanko isto trdim tudi za Pierra J. Mejlaka. Ta jo je namreč prejel dve leti prej, torej 2014. Za zbirko kratke proze s skupnim naslovom Dak li l-Lejl Ihallik Tghid, Kar noč dopušča, ki jo je izdal leta 2011. In niti ne vem, kaj me je pritegnilo v to, da sem se lotil branja. Mogoče pomanjkanje dolgometražnih del, ki bi me v tistem trenutku povlekla vase ali klasično izobilje dejavnosti, ki v svoji nasičenosti prav kliče po kratkih zgodbah, ki omogočajo krajše zaključene izlete v druge svetove in zanimive zaplete. O avtorju nisem vedel kaj dosti, o njegovem delu tudi ne. Kratkih zgodb glede na lansko leto, ko sem jih prebiral kar pogosto, tudi nisem posebej iskal. A vendar si je ta dokaj kratka knjiga že po nekaj prebranih odstavkih izborila pozornost. Tiste iskrice, o katerih sem pisal malo višje. Kar noč dopušča je v prevodu Andreja Pleterskega izšla pri KUD Sodobnost International. Mejlak je zbral trinajst odličnih kratkih zgodb, med katerimi vlada dobro ravnovesje med dolžino, intenzivnostjo, zasuki, osredotočenostjo in aktualnostjo. Bralna izkušnja vseh teh zgodb meri v prostore, ki so bralcu lahko blizu, junaki pa vse tisto, kar se lahko zgodi sosedom, cimrom, sovaščanom in
